Talar Marije Terezije

Description

Srebrni talar ima na sprednji strani poleg podobe cesarice še latinski napis “M. THERESIA D. G. R. IMP. HU. BO. REG.”. Napis je okrajšava za “Maria Theresia, Dei Gratia Romanorum Imperatrix, Hungariae Bohemiaeque Regina”. V prevodu v slovenski jezik bi to pomenilo “Marija Terezija, po milosti božji Rimska cesarica, kraljica Ogrske in Češke”. Podpis S.F. predstavlja prvi črki priimkov Tobiasa Schoebla in Josepha Fabya, zaposlenih v kovnici v Guenzburgu leta 1780, kjer so prav tako kovali talarje. Po zaprtju te kovnice leta 1805 so enak podpis prevzele kovnice na Dunaju, v Milanu in Benetkah.

Zadnja stran talarja Marije Terezije prikazuje cesarskega dvoglavega orla, avstrijski grb v sredini in napis “ARCHID. AVST. DUX BURG. CO. TYR. 1780 X”, kar je skrajšano za “Archidux Austriae, Dux Burgundiae, Comes Tyrolis 1780 X”. V prevodu v slovenski jezik bi to pomenilo “Nadvojvodinja Avstrije, vojvodinja Burgundije, grofica Tirolske”. Letnica proizvodnje (1780) je letnica smrti cesarice in je odtisnjena na vseh talarjih, skovanih od tega leta naprej. Oznaka X (Andrejev križ ali rimsko število 10) poleg letnice proizvodnje predstavlja novo težo talarja (desetino kölnske marke srebra), dogovorjeno 1750. Leta. To pomeni, da ima vsak srebrni talar, skovan od tega leta naprej, manj srebra od njegovih starejših primerkov.

Srebrni talar Marije Terezije je kmalu po začetku izdelovanja postal zelo priljubljen med trgovci po vsej Evropi, pa tudi mnogo širše. Ta srebrnik je bil eden od prvih kovancev v množični uporabi v Združenih državah Amerike in uradno plačilno sredstvo do šestdesetih let prejšnjega stoletja tudi v velikem delu Afrike (od Severne Afrike do Somalije, Etiopije, Kenije, Tanzanije in Mozambika). Posebno priljubljen je bil ob obali Rdečega morja, kjer lokalni trgovci niso želeli sprejemati nobenih drugih kovancev. Italijani so med svojo kolonialno oblastjo v vzhodni Afriki kovali zelo podobne kovance, ker so želeli zamenjati srebrni talar, vendar neuspešno. Enako težavo so imeli Avstrijci še za časa življenja Marije Terezije, ki je po smrti svojega soproga leta 1765 ukazala, da se za območje Levanta še naprej kujejo talarji z letnico 1765 in njenim likom brez vdovske tančice. Izkazalo se je, da takšen talar v Levantu ni priljubljen. Nekaj desetletij kasneje so Arabci še vedno sprejemali le talarje s kraljičino podobo s tančico, oznako letnice 1780, podpisom S.F., diademom s 7 in broško z 9 biseri. Beduini so ga uporabljali kot denar, blago, utež in nakit. Joseph Kalmer in Ludwig Hyun v svoji knjigi z naslovom Abessinien ocenjujeta, da je preko 20% od 245 milijonov srebrnih talarjev, skovanih do leta 1931, končalo v Etiopiji.

Verjetno glavni razlog za priljubljenost talarja Marije Terezije v teh delih sveta tiči v načinu kovanja tega srebrnika. Na robu kovanca je graviran življenjski moto Marije Terezije “Iustitia et Clementia”, kar pomeni “Pravica in milost”. Namen napisa na robu je preprečevanje strganja srebra s kovanca. Ljudje so namreč stoletja strgali robove kovancev, saj neopazno postrgan kovanec ni izgubil svoje vrednosti. Vendarle pa se s strganjem več sto kovancev nabere dovolj plemenite kovine za izdelavo nekaj novih kovancev, ki že predstavljajo znatno vrednost. Desetletja strganja pa pripeljejo do nerazpoznavnosti kovanca, visoke inflacije v gospodarstvu in padca zaupanja v valuto. Zaradi graviranega roba talarja Marije Terezije je bilo zelo enostavno ugotoviti, če je bil kovanec ostrgan in s tem so prakso strganja teh kovancev učinkovito zajezili. Nazobčani robovi na mnogih zlatnikih, kot na primer na zlatih dukatih Franca Jožefa, imajo isti namen.